Moji pogledi so otožni postali

nasmeha na ustih več ni

iščeš srečo

 ki nekoč je blestela

danes pa solza se v očesu blešči

Objemaš roke

 ki so mrzle postale

pogrešaš njuno toploto

zakaj so danes drugačne postale

in skrivajo vso lepoto

Bližaš se k meni

da me objameš

a moj hlad te odvrne

čakaš nežno besedo od mene

da se k tebi povrne

Želiš si sonca in smeha kot nekoč

ko si mi lepe besede delil

a kmalu so besede ugasnile vse

in tudi ti si mene zgubil

Zdaj pa ne moreš sprejeti trenutka

ko iskre k tebi več ne letijo

pa vse to naredila je tvoja roka

in rane me

še danes bolijo

Zato se odmikam daleč od tebe

ne želim si več sreče in niti veselja

preživljam z muko vsak novi dan

nihče ne pozna tega trpljenja

Ne morem več nuditi ti smeha v očeh

in tudi rok vročih ti ne morem podati

ker mi postalo je hladno srce

in z očmi polnimi solz moram zaspati

Ne božajo več me tvoje lepe besede

in ne greje me več tvoja toplina

vse to pogreša moje srce

ki vse bolj objema ga zima

Zakaj se je moralo vse to zgoditi

da sva na poti se najini izgubila

zastonj sprašuješ modro nebo

sreča nikoli ne bo se vrnila

Ostal boš na drugi strani potoka

božale bodo me tvoje oči

kako bi se rada znašla v objemu

ki včasih je grel me sredi noči

Ostala bom sama in mislila nate

na tvoje besede in topli nasmeh

zakaj sem zgubila največjo srečo

odšle so vse zvezde v tvojih očeh

Milena