Morje korakov
na belem peronu,
na črnem asfaltu
nevidne sledi.
Mrtvi zakonci,
začasni ljubimci,
vodeni pogledi,
nevidne skrbi.
*
Daleč spomini
in dom so ostali,
v prosojni pozabi
nevidnih poti.
Tihe skrivnosti
molčečih ekranov
prižigajo blede
obraze ljudi.
*
Težki vozovi
Marije Tereze
se zganejo v sili
jeklene moči.
Zbogom provinca,
za belo Ljubljano!
Čez griče, livade
naj dan zaživi!
*
V beli meglici
se jutro dviguje,
na praznem peronu
samotno molči.
Poslano:
19. 10. 2023 ob 11:35
Spremenjeno:
19. 10. 2023 ob 11:37
Očitno si rojen v provinci na podeželju
in čutiš naraščajočo praznino mestne džungle.
Meni je pesem všeč.
Lp RA.j.
Gogolj reviewed
V beli meglici
se jutro dviguje,
na praznem peronu
samotno molči.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Mrož
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!