upanje praskaš z žice
in nemočno gledaš kri
ki se suši
hodiš
a nikamor ne prideš
samo zajedaš se v podkožje
tvoje besede
ne pregrizejo teme v njihovih
sesedajo se same vase
hodijo skozi tebe
pobirajo tvoja semena
da jih uničijo
vsak dan znova ugasneš
zavozlan
v gordijskem vozlu
beseda o besedi. mislim, da povsem točno. vendar upam, da ne pade prav vsako seme na kamnito pot, ker ljubezen je sprememba, čeprav vidim, da se svet spreminja v precej kaotično norišnico ...
morda sem zgrešil poanto. oprosti.
lp,
m.
Miko, kaj pa naj ti oproščam?
Lahko sem le vesela, da si se našel v pesmi in še bolj vesela, da te je pesem zapeljala v novo smer.
HVALA, pozdrave Nada
Nada, pišeš resnico, ki boli v naši nemoči... Kljub vsemu, pa upam, da bo kaj opraskanega upanja padlo na rodna tla, kjer bo vzklil mir ... za vse. Morda nekoč! Lp, Caki
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!