Naklon, odet
v gozdne sence,
njegov vrh pokrit
z nedotakljivo,
silovito modrino.
Na trenutke nežno,
drugič sunkovito
premikanje okorelih vej
in njegovega upora
v razprte peruti
sokolovih oči.
Oči s pogledom navzdol,
na drobne točke
neznanih bivanj.
Z ostrino temne zenice
zre na utrujeno naivnost
v človeških telesih,
ki se raztezajo po sledeh
hrapavega ozemlja usod.
S strpnostjo nasičeni čuvaj
nadzoruje razpršenost toka
v vulkanski neobvladljivosti.

Nuša Ilovar