Gledam skozi prozorni prehod
okroglo obarvanega bistva.
Prebijam se vedno globlje
v raziskovanju notranjih vež.
Tipam po stenah miselnosti.
Po njenih nevidnih poteh
sledim realnosti pomenov.
Spleteni v pletenice neznank
prodirajo v moje pore
in neusmiljeno razgaljajo
tempelj svojega izvora.
Neopazna nit neizrekljivosti
me vleče po sledeh v globino.
Suvam ovire arogance,
praskam masko prikritosti
in odkrivam ozadje
za varovalno fasado.
Seciram vlakno za vlaknom,
tipam za spoznanjem
osrednjega dvorca
v iskanju prave vsebine.
V njeno nastajanje bi se
moja izpraznjena sredica
potopila v razkošju zanosa
in se ji spužvasto predala.
Vendar … konca ni nikjer.

Nuša Ilovar