In tukaj je Sonet X in njegova spremna beseda:

Pesnik je še vedno na preizkušnji greha požrešnosti in blodi v svojih sanjah, a se vendarle zbudi in se zave nevarnosti, v kateri se je znašel. Sicer ve, da se mora nekako rešiti iz te preizkušnje, vendar pa je z močmi povsem na koncu. A v svojem srcu vseeno upa, da bo zbral pogum in šel naprej - zapustil to prekleto deželo požrešnosti in se odrekel skušnjavi, ki mu je bila ponujena. Po drugi strani pa mu je pot po peklu izžela ogenj ljubezni in upanje na snidenje s svojo muzo. To je del njegove poti, ko se lahko zlomi ali pa se vendarle uspe soočiti s težavami in izzivi in gre naprej. Preizkušnje demonov so vsekakor pustile globok pečat na pesnikovi duši - kam se bo torej prevagala tehtnica usode?

Lepoooo, Dejan   (*_*)

Sedaj se pa počasi že bliža finale.

Bo pesnik zdržal in premagal vse težave?

Lp, Marija

... težka je pesnikova pot po peklu; brez cilja brodi po njegovih obronkih, pogum in upanje sta zato vse bolj v igri;)))

Izvrsno, Dejane! Čitajući ovaj krasan sonet mogu osjetiti beznađe i muke u kojima se našao tvoj pjesnički subjekt.

"Ljubezni ogenj v meni se ohlaja,
zapuščam v sebi upanje izpeto,
ki zame še poslednjič tu zahaja."

Lp, Katica

Bravo majstore, sonet se lijepo uklapa u one prethodne!

Lijepo je i objašnjenje, iako ja imam drugačije vizije. :-)

Lijep pozdrav iz DBK,

Ivan

Pozdravljena Marija,

hvala za pohvalo. Kaj kmalu se bo videlo, kam bo pripeljala pesnika ta njegova pot po peklu.

Lep pozdrav, Dejan

Pozdravljena Breda,

hvala za kompliment - še veliko sonetov bo potrebnih, da pridem do tja, kamor sem se namenil :)

Lep pozdrav, Dejan

Pozdravljena Katice,

hvala za spodbudne besede in pohvalo. Kot pravijo: "na mukama se poznaju junaci" :)

Lep pozdrav, Dejan

Pozdravljen Ivan,

hvala za postanek ob sonetu in seveda tudi pohvalo. Ja, vsak od nas ima svojo vizijo pekla in prav je tako.

Lep pozdrav, Dejan

Dejan, skušnjave so vedno na poti, še posebej na pesnikovi, na kateri kar skačejo iz jarkov. Toda pesnik (z)more vse to, ker ima njo zmeraj pred sabo! Ona ga žene in zapeljivo vabi naprej, pesnik ji sledi in ne vidi preprek, niti ne upošteva mej ... eh te pa je že skoro grej (bi pravli mij Prekmurci). Odlično odtekanje iz pekla! Lep pozdrav, Caki

Pozdravljen Caki,

hvala za zelo lep komentar! Počasi se bližamo koncu ...

Lep pozdrav, Dejan

Evo, spet imam izvedbeno/tehnično pripombo:

 Si opazil, da imaš v prvih dveh verzih dva različna slovnična časa (preteklik in sedanjik). Uredi to nedoslednost, ki naredi sonet nepopoln.

 Iz mene sonce šlo je hrepeneče,  (pret)

vse upanje se v hipu mi razblini, (sedanjik)

Pozdravljena Lidija,

najprej hvala za pozorno branje in opozorilo, vendar:

seveda sem opazil ta prehod iz preteklika v sedanjik, že takrat, ko sem pisal Sonete pekla, nekje v začetku letošnjega leta. Sem se takrat pozanimal o tem pri neki prijateljici slavistki in mi je pojasnila, da je to dovoljeno in sicer, da je to uporaba "dramatičnnega sedanjika" (Če sredi pripovedi v pretekliku začnemo uporabljati sedanjik, da bi dosegli stopnjevanje napetosti, govorimo o »dramatičnem sedanjiku«.). S tem se strinjajo tudi g. Toporišič, ga. Dobrovoljc in ga. Jelovšek (omenjeni v linku, ki ga prilagam), vsi trije doktorji na svojih področjih književnosti - njim res nimam namena oporekati. Prilagam link, ki sem ga dobil:

https://svetovalnica.zrc-sazu.si/topic/4990/pisanje-leposlovja-v-pretekliku

Torej je tudi moje skromno mnenje, da tukaj ni nobene tehnične nedoslednosti, dejansko je to zelo nazoren prikaz stopnjevanja napetosti v sonetu in zatorej povsem na mestu uporabim dramatičen sedanjik. Zame ravno ta "nedoslednost" naredi ta sonet "popoln".

Lep pozdrav, Dejan

P.S. Sem pa dodal pomišljaj na koncu prvega verza, da dodatno poudarim dramatičnost in ločenost časov. Lahko bi sicer dal tudi ... in potem nadaljeval z veliko začetnico, tako bi dejansko dobil dve povsem ločeni povedi, vendar se mi tako zdi kot avtorju bolje, da z malo umetniške svobode izrazim svoje videnje v eni povedi, ki pa je sedaj na nek način navidezno s pomišljajem "ločena" na dve. Konec koncev poezija ni povsem strogo podrejena slovničnim pravilom, tudi to sem slišal že iz ust kar nekaj pesnikov.

Mi je pa resnično všeč, da si opazila takšno "anomalijo" - imaš res sokolje oko! (spet prepletanje preteklika in sedanjika)

Tole zadnje ni prepletanje sedanjika in preteklika- namreč:" opazila si" (dejanski preteklik) in " imaš sokolje oko" (dejanski sedanjik)...

V tem stavku je povezanost obeh časov na mestu, ker dejansko gre za dva različna časovna prostora. --Opazila sem ( včeraj), sokolje oko pa imam še vedno, tudi danes.

V začetku tvojega soneta je pa drugače. Oba verza označujeta isti čas, sosledje dejanj v preteklosti, zato bi ju bilo bolj elegantno poenotiti kar se tiče uporabe načina ( preteklik ALI  " dramatični sedanjik"! za oboje) Navedel si vse možne avtoritete v opravičilo, a tokrat tvoja kombinacija vseeno izpade rahlo nerodno.

Napisala sem samo svoj pogled ( kot praviš "sokolovega očesa"), na katerem vztrajam, te pa v prav nič ne silim, gre samo za to, da v prihodnje morda pri klasičnem sonetiranju pomisliš na ta drobec, ki prida eleganco in pretočnost.

Lp, lidija

Lidija,

lepo, da vztrajaš pri svojem pogledu ("vsake oči imajo svojega malarja"), ampak kot avtor bom seveda na svojem videnju vztrajal tudi jaz :)

Držim se načela: "tisto, kar je prelahko, ni umetnost." Pa četudi morda nekomu zveni rahlo nerodno. Pa zaključimo to debato, naj čas presodi.

Lep pozdrav, Dejan

P.S. Še enkrat hvala za tvoj čas in opombe.

Pozdravljen Ivan,

Iskrena hvala za tvoje mnenje (ki ga zelo cenim!) in podporo. Zelo dobro si opazil glede cezure - res pri meni večkrat ni po petem zlogu, ampak to je povsem namerno, saj je moj največji zgled glede sonetov (vsaj pri nas v Sloveniji) mojster soneta France Prešeren in tudi on ni bil dosleden pristaš upoštevanja cezure po petem zlogu (primer je njegov Sonetni venec (https://sl.wikisource.org/wiki/Sonetni_venec). Zatorej tudi jaz običajno ne uporabim cezure po petem zlogu (ok, nekatere sonete sem pisal zavestno, da sem to tudi upošteval in je še težje potem). Kot si že ti omenil, ni s tem prav nič narobe :) Vseeno pa vsaka čast, da si opazil to!

Jaz sicer uporabljam izključno enajsterec, ki mi očitno najbolj leži. Morda se kdaj preizkusim tudi v dvanajstercu.

Glede rimane poezije proti nerimani pa se POVSEM strinjam s teboj - rimana poezija je tudi zame edina prava poezija - ampak vedno tudi ponavljam: vsak naj piše tako, kot čuti sam in to je edina prava pot. Na koncu pa je vedno sodnik čas, ki pa običajno presodi šele takrat, ko pesnik ni več med živimi. 

Kajti kar je morda danes "moderno", lahko že jutri utone v pozabo. Soneti niso nikoli utonili v pozabo - še danes ogromno ljudi bere dela velikih sonetistov, ki so svoje življenje, videnja in predvsem svoje ljubljene muze vtkali v sonetno obliko, da so na ta način postale neumrljive.

Še enkrat velika hvala za tvoj komentar (podpišem vsako besedo!) - sem pa vesel, da se včasih sproži takšna diskusija, ki vsem nam prinese kakšen nov pogled na poezijo. 

Lep pozdrav, Dejan

P.S. in še moja (trenutno) najljubša verza:

"Zarezal v čas bom z Arturjevim mečem,
zamahnil silno s Thorovim kladivom!"