Kdo celo moje življenje

je ob meni stal

stiskal me v objem goreči

in se zame bal

Kdo meni cvetje nosil je

poljubov sto na lica dal

mi lajšal dneve in trpljenje

bil srečen

 da me je poznal

To bil je on

 preljubi moj

krasil mi potko je s cvetjem

mi brisal solze iz oči

pregnal mi žalost s svojim petjem

Če srce strto je bilo

je zvezdice mi podaril

roko mi stiskal in poljubljal

samo

 da ne bi me zgubil

Takrat je sonce mi sijalo

in rožice so vse cvetele

so iskre plavale

in ptice so veselo pele

Pa prišel je ta dan

ko vse sem v hipu pozabila

ko sem pretrgala vezi

in v srce sem ga ranila

Zdaj plačuje duša kazen

da to sem dovolila

da se toplina je zgubila

nikdar si ne bom odpustila

Zato so črni dnevi moji

ker žal mi bo za vedno

da rano sem ti zapustila

živeti ni več vredno

Zgubila sem se v svojih sanjah

ne vem

 kaj čutim še 

ne vem

 če si oprostil mi

in če srce ti rana žge

Prejočem dneve in noči

se potka moja je zgubila

mogoče z novo se nočjo

vsa sreča zopet bo vrnila

In zdaj roke stegujem k bogu

da nama cvetje podari

ki naju opijalo bo strastno

da duša srečno spet zaspi

Da zaspim na tvojem srcu

ko vzunaj bo ledeni mraz

da grel bo žarek me z očesa

ko klil s srca bo zlati klas

Da prsti prepleteni bodo

in knjige vse prečitane

da se ustavila bo toča

da pravljica se spet začne

Ga ljubim tiho

 nežno

 vdano

sem srečna

 ko ob meni spi

ne mislim na zadano rano

čeprav ta plamen še gori

Bo veter pogasil ta ogenj

ali ga povečal bo

to sploh ni važno več za naju

ker vsako jutro zlato bo

Ko to se bo zgodilo

na licu solzic več ne bo

in znova bom cvetela s tabo

srce pa tvoje srečno bo

Milena