Sedim v zadnjem vagonu.

Ljudje vstopajo in izstopajo.

Tujci, znanci, prijatelji sorodniki.

Z enimi kramljam, 

druge komaj poznam.

Pogledam skozi okno,

obrisi mojega življenja, 

sence trpljenja,

izgubljene priložnosti,

neslutene možnosti,

drvijo mimo mene.

A jaz? 

Ne izkoristim nobene.

Sledim le tračnicam lokomotive,

ne sprejemam izzive.

Ne verjamem da zmorem,

od vzgoje si ne opomorem.

Naenkrat se vagon ustavi,

obstanem sama,

konec proge v travi.

Nikjer ni poti,

ni proge, ni ljudi.

Ta izziv me predrami.

Ja, bila sem sama kot otrok.

Nisem se bala,

sem raziskovala, 

padala in se pobrala.

To je moja zdaj naloga, 

korak za korakom sprejemam,

vase verjamem, sebe objemam.

Nisem sama,

z mano si ti.

Nikamor se mi ne mudi.

V mojem srcu luč gori,

sveti zame in zate.

Korak za korakom 

sledim svoji volji.

Ja, so vplivi okolja, 

ki me podirajo,

ki me zaviraja.

A se ne dam.

Vstanem,

se v roke vzamem

in grem naprej. 

Prihajajo ljudje,

potujejo z menoj.

Eni le kratek čas,

kot svetilniki ali kresnice,

drugi so kot rajske ptice.

Me zavajajo, 

zlata peresa prodajajo.

Nekateri so le moji

a so hkrati sami svoji.

Tako kot jaz,

zaupam svoji duši,

nihče mi vere vase več ne zruši,

je otroško srečen moj obraz.

olgasem