Ko mi ne greš iz okvirja misli

v dobrem in slabem

ko se rodi dan da pade še rosna temna noč

ko sem prežet z žalostjo

in ko poplesavam od sreče

mi sla zaveje pesem skozi strune 

lačen tvoje globine sem na preži

ker mi jesen nastavlja srečo v prsih

da prisluhnem korakom vetra v megli

takrat te vdihnem ves omotičen

tvoj vonj telesa s pomenljivo igro v zraku

s pretkanim pogledom v nedrje

preden te posrkam vase

kot znak polnosti združitve

obarvane v rdeče kot izpolnjeno željo

da se razblini okvir preden se odkriješ 

in te lačen posujem s poljubi

z okusom zrelih kutin. 

Suzana Kavka