Od prvega dne,
ko na svet smo prišli,
smo zapisani koncu
in to nas skrbi.
Iz dneva v dan
vse se ponavlja,
tu nič večno ni,
vse se poslavlja.
Kaj je to večnost
je težko razumeti,
v objemu časa
nemogoče dojeti.
A globoko v nas
tiho upanje vztraja,
da ob odhodu
to ni zadnja postaja.
O vsem tem tudi jaz razmišljam in se me je pesem dotaknila.
Tolminka,
Seveda ni zadnja postaja (zakon o ohranitvi energije - ćista fizika),
tako da lahko mirno vrineš črko r in dobiš PrOSLAVLJANJE.
skrbi odveč, pozdrav žareč RA.
Vsi podatki, ki jih imamo, ne kažejo na to da bi nas čakalo karkoli po tem kar doživimo na tem svetu.
Ravno zato je to življenje toliko bolj vredno, ker se konča. Če bi vse trajalo večno, potem pa res ne bi bilo smisla se za karkoli boriti.
Umirajte,
PLES.
Različni so pogledi in prav je tako. Hvala vsem.
Lp
Tolminka
Vse kar naredim danes bo jutri zaradi včeraj. Ker mrtvi živijo in živi umro je pretirana skrb odveč. Vsak dan umrem v spanje, ko zapustim telo je premor le nekoliko daljši, težava pri novem prebujanju (rojstvu) je, ker spomina ni, toda kdor se zavzema bo do le tega tudi prišel.
Srečno P(r)oslavljanje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: tolminka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!