Še Perzeju vzameš meč
iz praznega v nič
presipan preostali čas
v brazdah korakov
ni več posevka
iz rok je odneslo semena
zrasla v drevesa
v senci njihovih vej
stopiš v kamen brez špranj
tam si lahko jezero
po katerem plujejo vsi koščki srca
kot da je še tvoje
kot razbito ogledalo
zunaj so oči Meduze
Čestitam, Irena,
za vstop v kamen brez špranje
RA.j.
Hvala, Rajko.
Ni lahko - biti tam.
lp
pi
Grški miti so raj za psihoanalitike. V njih se lastnosti levijo v neštete like, ki se ljubijo, sovražijo, pobijajo in preobražajo. Če nikjer drugje, v le teh opažam zakon reinkarniranj. Tudi poezija omejeno nenehno spreminja v neomejeno, tako je, takšni smo, zato je res dobro vedeti kdo sploh sem. Človek, polbog, bog...Kdo ali kaj laja ko gre karavana mimo?
Lepo in spevno ...
Lep pozdrav, Dejan
Ta globočina v tvojih pesmih nas vedno znova prevzame. Super. Lp
Pi čestitke tudi iz moje strani
Lp, M
Dragi Svit, hvala za komentar, ki je precej filozofski :) Zelo všečmi je misel o poeziji in vprašanje,kdo smo.
Lp
pi
Hvala, Dejan.
Ulupinjeno :)
lp
pi
Hvala, Caki,
všeč mi je, kadar poezija zleze v medbesedje in se srčika le začuti.
Lp
pi
Hvala, Mateja.
Pa še kdaj na kakšno snidenje :)
lp
pi
Pesem, ki išče (in najde) prostor, kamor se lahko zatečemo ...
čestitke,
lp, Ana
Ana, najlepša hvala.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
