Še Perzeju vzameš meč
iz praznega v nič
presipan preostali čas
v brazdah korakov
ni več posevka
iz rok je odneslo semena
zrasla v drevesa
v senci njihovih vej
stopiš v kamen brez špranj
tam si lahko jezero
po katerem plujejo vsi koščki srca
kot da je še tvoje
kot razbito ogledalo
zunaj so oči Meduze
Čestitam, Irena,
za vstop v kamen brez špranje
RA.j.
Hvala, Rajko.
Ni lahko - biti tam.
lp
pi
Grški miti so raj za psihoanalitike. V njih se lastnosti levijo v neštete like, ki se ljubijo, sovražijo, pobijajo in preobražajo. Če nikjer drugje, v le teh opažam zakon reinkarniranj. Tudi poezija omejeno nenehno spreminja v neomejeno, tako je, takšni smo, zato je res dobro vedeti kdo sploh sem. Človek, polbog, bog...Kdo ali kaj laja ko gre karavana mimo?
Ta globočina v tvojih pesmih nas vedno znova prevzame. Super. Lp
Dragi Svit, hvala za komentar, ki je precej filozofski :) Zelo všečmi je misel o poeziji in vprašanje,kdo smo.
Lp
pi
Hvala, Caki,
všeč mi je, kadar poezija zleze v medbesedje in se srčika le začuti.
Lp
pi
Hvala, Mateja.
Pa še kdaj na kakšno snidenje :)
lp
pi
Pesem, ki išče (in najde) prostor, kamor se lahko zatečemo ...
čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 21. 09. 2023 ob 11:11
- Prebrano 442 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 256.76