V meglicah se izgubljajo moje poti
zbegan stojim na robu gozda,
ne vem več kam moja ranjena zver beži.

Ko sem bil mlad sem vstopil v goščavo
drgnil sem se ob lubje in skale, vse sem delal,
da bi se na koncu prebil na planjavo.

Obljubljeni zaklad na koncu planjave najdeš
tam zelen otok stoji, poln je lepih in prijaznih ljudi.
Ampak preden se tam pot konča,
velikokrat se v trnje zapleteš in tudi v kakšno jamo padeš.

Moj zmeden poet pa sanja,
da je do tja zgrajena tudi lepa pot,
taka, ki z zlatimi zvonci uspeha odzvanja.

Ne znam se prodati
ne svojega znanja, ne telesa, ne duše!
Na vašo največjo žalost – ne da se mi več zmagovati.

Predan sem le enemu svetu;
tistemu pač, ki vlada mojemu,
zmedenemu, poetu.

Tomaž Jevšenak