Tiho, neslišno

iz globine izvira,

svojo pot si potoček

skozi kamnine utira.

Ko priteče na plan

ves vesel žubori,

lahkotno živahen

se po hribu spusti.

Gozdne živali

ob njem se mudijo,

mimoidoči popotniki

si v njem žejo gasijo.

Vse hitreje ovire

on premaguje,

po gozdu, čez skale

vihrav poskakuje.

Mimo zapuščenih 

travnikov, polj,

po strmih pobočjih

proti dolini, navzdol.

V dolini potoček

se upočasni,

vse bolj lenobno

čez ravnico šumi.

Smeti in nesnaga

v njem se nabira,

ga uničuje, duši,

mu življenje ovira.

Na koncu postane

smrdeča mlakuža,

tam sredi smetišča

le še majhna je luža.

tolminka