Svež mi veter piha v bled obraz

in razmrši sivo se v laseh,

skrijem se v utripe, v dihe zvezde,

ogenj mi gori kar po dlaneh.

Se razprem v tišino te noči,

se dotaknem tisoče otrok,

ki ne bodo doživeli jutra -

lakota požrešen je urok.

Ni več upa, vse je že zaman,

nosi mrtvo dete spet domov.

Stegnem roke, ji obrišem lice,

trosim solze mimo vseh grobov.

Plitek grob bo izkopala, vem.

V glas se bo izlila in srce -

le v grenkobi čaka, da umre.

Stisnjen hlad zamrzne vse gorje.

Bel labod zletel bo v dalj, v nebo

in deviška bo svetloba, glej,

zasijala, da ozreš se še

ti v ljubezen. Poj nocoj o njej.

nada pecavar