Ko dobro premislim,
sem pisala s prvim jokanjem
(ostro sem negodovala nad mračnimi bolnišničnimi prizori,
očitno sem si želela roditi se
na kakšnem precej bolj prijetnem mestu).

Pisala sem s stopali in rokami,
globoko potopljenimi v oblake;
s pogledom, ki zaobjame vse, kar duša prepozna
kot svetlobo;
pisala sem z namrščeno in drugimi gubami.

Ko dobro premislim,
sem pisala ob prvem spoznavanju sani,
s spuščanjem po strminah svetlikajočih se sanj.

Pisala sem s pigmentom, prstjo, marmorjem
in kdor je zmogel, je lahko
v enem kosu prebral površine
romanov in zbranih del.

Ko bi mi uspelo zmagati in preživeti vse fatamorgane,
bi se naslonila na palmo črnila
in tako pisala.

Pisala sem z lasmi, ko sem dirigirala vetrovom,
pisala sem z nosom in ustnicami.

Podzavest se je vztrajno branila pred nesmislom,
začasno ga tako poimenujmo,
dokler ne bom imela več moči za dešifriranja.

Ko sem se poslovila od rime,
premnogih vsiljenih besed, zakonov, pravil,
sem začutila lepoto nepriklenjenega lebdenja
nad neskončnimi nizi znakov
in ostala za vedno zaljubljena v svobodo.
(Končno svoja na svojem
in to bo ostalo moje edino
premično in nepremično premoženje,
moja zastava, epitaf in himna.)

Ko dobro premislim,
napisala sem nekaj lepih rek,
kakšen gozd, jezero, drevo,
toda najlepše in najdragocenejše, kar sem napisala,
so bile in bodo ostale
oči mojega sina.

Vse ostalo je prah.

Marko Skok - Mezopotamsky