Objeta v parku,
a popolna si neznanca.
Pa hkrati bližina, poljubi tako so domači.
Vsak dotik ustnic izgleda nedolžen,
a je poln.
Poln emocij, praznine,
upanja, bolečine, topline.
Nenadoma misel mi ukrade trenutek
in radovedno vpraša:
"Ali bo kaj lepše potem?"
Ne govori prijateljica!
Samo dajva, se zahvaliva
ter Božanskemu bitju svobodo pustiva.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sunkos
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!