Ko vaju je noč pokrila z ostrimi robovi polne lune, sta narisala dan z barvami sreče, na platno pripeto med nebom in Zemljo.

V simfonijo mehke zarje se je med vaju prikradlo pričakovanje.

Poskušala sta ga sklatiti iz vidnega polja, ali pa ga zakopati v srce, da bi vsaj v telesu nosila mogočno krono.

Ni vaju pustilo na cedilu, a sta ga kljub vsemu želela izbrisati iz podzavesti, pa je črnilo v knjigi usode nenadoma prestopilo indigo.

Skoraj sta oba ponorela zaradi nedosegljivih sanj, a ravno zaradi vajinih dejanj so vaju poti v življenju pripeljale skupaj.

Mož naj te ljubi.
Ti pa ga pobarvaj in napolni z razmetanimi kapljami solz na obrazu sveta, ki je poskušal zasejati dvom po celotni dolžini skupnega votka - a ni bilo dovolj. Čeravno ga je prav takrat v večnem boju za večnost poljubljala rumena podoba sonca.

Svetu, ki nas obdaja namreč nikoli ni dovolj ...
Vselej brezbrižno zamesi svoje besede
v tihe medprostore smeha,
topel molk pa pogosto pretvori
v prasketanje strastnih plamenov.

Sedaj razmišljam ...
O vseh teh koristnih sanjah,
nepresahnjenih solzah,
o tem, da od sedaj dalje ne bo več samostojnih odločitev,
pa o nas, če bomo za vedno tu,
ujeti v enem telesu,
in če bomo večno imeli priložnost prisosvovati zmenku med vajinimi očmi?
O skritih obljubah,
o ednini v dvojini,
o prihodnjih rodovih,
o redkih ljubeznih na prvi pogled.

Razmišljam ....
o času, ki vama bo dihal za vrat.

Jernej Jager