noč je udarjala v najino okno

in ladjo sva rinila v tesno grlo

steklenice poglabljala rane zdaj tebi

zdaj meni poltene bakroreze

razglednice mehkega tkiva

zemljevide

za navigacijo skozi mračne

morske ožine hrepenela po slabotnih
vetrovih ki z otroškim vriščem

prihajajo
dan po ferragostu 

metala sva kamenčke za vsakim

vzdih-gostom da bi se lahko vrnili k nama
sleherni iz zanke svojega bistva
pretentan z otoki

(neka modra jama šepeta o valu
ki se še sedaj povrne)
iz bruegelove krajine
z ikarovim padcem v zamahovanju
zamrznjenih letalčevih nog povsem
desno spodaj

Marko Skok - Mezopotamsky