Lepi, ljubljeni, .o netni spomini na hibiskusov cvet, pardon na Njo. Lp  Caki

Dejane, hvala na ovom čudesnom i prekrasnom sonetu, te lijepoj fotki cvijeta hibiskusa. Cvijet koji poručuje "Iskoristi dan" i da uživamo u svakom trenutku života između ostale simbolike. Kako čitam ostao ti je u lijepom sjećanju, a posebno Ona. Bravo, Majstore! 

Uživaj i lijep pozdrav, Katica

P.S. Imala sam veliki grm hibiskusa koji je stalno cvao crvenim cvjetovima kao na tvojoj fotografiji. Toliko se raširio da sam ga morala stalno rezati i, nažalost, naposljetku dati proč. Previše je uživao u životu.

Lepoooo Dejan ☆

Lp, Marija

Pozdravljen Caki,

hvala za branje in dotik

Lep pozdrav, Dejan

Pozdravljena Katice,

sem vesel, da te je navdušil ta sonet o nežnem cvetu, dobesedno in v prenesenem pomenu :) Hvala za tople besede in opis tvojega hibiskusa.

Sicer pa je to cvet močvirskega hibiskusa, ki ima v premeru tudi do 20 cm.

Lep pozdrav, Dejan

Pozdravljena Marija,

hvala za pohvalo!

Lep pozdrav, Dejan

Dejan, soneti so ti pisani na kožo, le obilje klišejev jih malo zavira pri tem, da prosperirajo ... Dejaj na tem, da vsak kliše zamenjaš s svojo originalno zamislijo  ali preprostim stavkom. S tem še ti bodo odprle nove možnosti.

Lp,lidija

Pozdravljen Lidija,

iskrena hvala za tvoje cenjeno mnenje - spet sva pri teh "klišejih". Verjemi mi, da zelo previdno izbiram "dvobesedne klišeje" (npr. rdeč cvet, bleščeči lasje, temna noč ...) in si uporabim le takrat, ko to zapove moj umetniški navdih (kar pa je povsem "legitimno"). Sem se pa o tem tvojem "očitku" glede klišejev že nekaj časa nazaj odkrito pogovoril z mojo "zaupnico", ki ima za seboj preko 40 let izkušenj kot akademsko izobražena slavistka in ocenjevalka književnosti in prav nič pretirano klišejski se ji niso zdeli moji soneti, prav nasprotno. Tako da - vsake oči imajo svojega malarja (kliše). Ne rečem, če bi zapisal "mokrocvetoče rožce poezije" ali "le čevlje sodi naj kopitar" (Prešeren) ali pa bog ne daj "kdor vstopiš, pusti zunaj upe vsake" (Dante)

Prav pri vsakem pesniku je v njegovih delih kar nekaj "dvobesednih klišejev", pa najsi bo to Dante, Petrarca ali Prešeren - pesniki, po katerih se tako zelo rad zgledujem in se učim iz njihove brezčasne poezije. Ravnokar berem Petrarcove Canzoniere v originalu in prevodu in verjemi mi, tudi tam "klišeje" kar hitro najdeš.

Sicer pa svojo poezijo pišem v prvi vrsti zase in za svojo dušo, nato za svoj muzo (njeno mnenje in reakcija mi vsekakor pomenita največ), naslednje pridejo na vrsto prijateljice (marsikateri se orosi oko ob branju sonetov), nato bralci sonetov, šele nato pa kritiki. Kajti človek, ki ga zelo cenim, mi je nekoč rekel: "Umetnosti ne ocenjujejo dnevi, tedni, meseci, niti leta - njen cenilec so stoletja!"

Seveda pa rad prisluhnem vsakršni kritiki, saj mi je še vsaka do sedaj pomagala pri umetniški rasti. Še enkrat: pri sonetu mi je na prvem mestu pomembna vsebina in sporočilnost, nato prideta na vrsto čim bolj brezhibna forma soneta (stroga forma soneta umetniku ne sme biti ovira ali oklep, ampak predvsem žlahtna posoda v kateri je "jed" še toliko boljša!), šele nato pa vse ostalo.

Ampak kot vedno pravim: vsak naj piše tako, kot mu velevata duša in srce - čas pa bo razsodnik ...

Lep pozdrav, Dejan

P.S. Naj omenim še največji "kliše" v zgodovini človeštva; besedi "Ljubim te!" Verjetno največkrat izpovedani besedi (iskreno ali neiskreno), ki se prelivata od začetka časa. Ampak le kako naj bi ga ne uporabljali, tega lepega klišeja, in namesto njega uporabljali kakšne druge, bolj "inovativne" besedne zveze. Mislim, da bi celo Dante, Petrarca in Prešeren v zameno za le enkrat slišan ta kliše "Ljubim te" iz ust Beatrice, Laure ali Julije dali hudiču v last vsa svoja brezčasna dela.

Dejan, komentarja nikakor nisem napisala zato, da bi dobila od tebe tako dolg odgovor oziroma racionalizacije. Ne obdolžujem, ne kritiziram, ne spreminjam na silo,  samo pomagati hočem. Čisto tvoja odločitev pa je, kako boš pisal. Vedno.

Še veliko navdiha ti želim, s klišeji ali brez ;)

LpL