Dragonec
Takrat,
ko so deške oči še videle svet, ki ga ni,
in živele življenje neznancev ...
je bilo človeško srce demilitarizirano. Kljub vseemu je na jugu bobnelo čez vso fabulo.
Ofenziva,
pesem strelb,
dumdum krogle,
mine,
kaverne ...
Ko svetloba še za trenutek počaka, da senca pove zgodbo. Kakor bi v tujem jezikoslovju pripovedovali ranjenci in mizeristi.
Zaman so jokali otroci.
Zemlja je postala last človeka.
Erik je pisal dolga pisma z bojišča o vrednotah rdeče krvi.
Sredi teh velikih dogodkov, mu je komajda ostal rob za pozdrave.
Ko je puhtel čas in hrepenelo rojstvo nečasa s strahom prežetega - smo spali na svislih ob žgoči pripeki, ko je na grunt padla prva od jagod mlade jerebike in skozi trdoto vsakdana oznanila zaključek ljubljenja dveh teles na bližnem senožetu.
Piš vetra je vrtinčil kodre tise, divjega šipka, šopka spominčic ...
in smrt je postala stvarna ...
Jernej,
Lepa refleksija nekega stanja v svetu odrinjene sreče na račun lastnine,
ki pa, tu te popravim, ni bila nikoli lastnina človeka, kvečjemu njegova
velika nesrečna iluzija, katero pa Višji jaz naZADNJE uspešno izbriše.
Lepo bodi
Rajko! Imaš popolnoma prav! Ljudje so (smo) materialno, finančno in prostorsko nenasitni. V iskanju lastne sreče in individualnih potreb se zatekamo v fabule, da nam itak vse pripada. Iz tega pa se razvijejejo vojna žarišča. Mnogo je dragoncev v današnjem obdobju, ki bijejo bite sami s seboj in upajo, da bodo zaradi svojih ravnanj kdaj pristali na konju ....
Hvala za dotik! Lepo te pozdravljam! J.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jernej Jager
- 23. 08. 2023 ob 16:19
- Prebrano 197 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 85.9
- Število ocen: 4