Zadnji dan rutine,

zadnje pivo in tekila,

diham, da prešla bi doline,

ne pomaga mi kanila.

Dež in mraz in smeh

in burek brez načrta,

ko le maske bile bi edini greh,

do vratu sem jih nažrta.

Bili smo najbolj kul

z našimi prastarimi kolesi,

po nesreči stopila sem na stari žul,

panično, me primi nežno in me nesi.

Njegove oči izgubljene,

bolečina, ki poznam jo žal predobro,

moje izkušnje bile so naročene,

strup možganov pomenil je novo sodbo.

Čutila sem nekaksen pull,

dobro znan občutek hrepenenja,

da zaščitila bi svet in bil bi kul,

tvoj notranji mir brez odvečnega kaljenja.

Vse v meni je vpilo,

naj pozabil realnost za sekundo,

naj odpeljem te ven, ker se je ulilo,

naj ti dovolim, da mi natočiš še eno rundo.

Želela sem se te prijeti za roko,

ti vzpostaviti kemično ravnovesje,

misleč, da čeprav si globoko

skupaj lahko zavrtiva kolesje.

Nevidna moč elektrike

mi dihala je za vrat,

ostali so bili samo še pike

nisi skrival, da imel bi me rad.

Samo tvoj pogled in hvaležno

ni me več zanimalo svetovno stanje,

dihala bi na tvoja usta nežno,

sedla bi predte in vživela se v sanje.

A učinek trave je začel popuščati

in jaz ne bi prenesla bolečine,

ki je ne bi mogla kompenzirati

oba bi bila samo se del nebeške srebrnine.

unicorn_girl