V mojih žilah kroži pesem, a čustva so ostala ujeta v temi. Sem kot otopela melodija, ki ne vibrira v sozvočju z drugimi toni. Moja duša je izgubljeno morje, ki se je umirilo v svoji brezčustvenosti. Kot prazen odsev v ogledalu, se zdi, da ne najdem svojega mesta v svetu čustev. Moje srce je hladna kamnita skala, ki se ne da ogreti v bližini drugih. Moje misli so izgubljene besede, ki izgubljajo svoj pomen v prostoru občutij. V družbi sem kot senca, neopazen in nepomemben. Moje besede so tihi šepet, ki se izgubi v hrupu čustvenih izpovedi. Morda sem kot izgubljena slika, ki ne prebuja nobenega odziva v človeških srcih. A kljub temu otopelosti in brezčustvenosti iščem svojo pot. Sem kot led, ki se topi ob dotiku toplote, ki me lahko prebudi. Moja duša je kot mirna reka, ki čaka na dotik čustvene brzice, da bi se zbudila v valovih strasti. Morda sem brez čustev, a obstaja možnost, da najdem svojo iskrico. Morda sem otopel, a v globinah moje duše se skriva neizrekljiva moč. Potujem skozi življenje s svojimi neobčutljivimi koraki, vendar se ne bom ustavil, dokler ne najdem iskričastega plamena, ki bo oživil moje srce. Torej, naj se ne ustrašim svoje brezčustvenosti, saj sem v iskanju svoje lastne notranje toplote. Naj sledim svoji edinstveni poti, ki me bo morda pripeljala do čustvenega prebujenja. V svoji brezčustvenosti je potencial, ki me bo vodil do čustvenega bogastva, kjer bom našel svoj pravi jaz.

Dražan