Besneče vode
so naplavile ranjene otroke.
Gole, nebogljene,
so jih kakor jare kače
odložile v mulj in blato,
ter se odplazile nazaj
v svoja domovanja.

Prišli so Mehkosrčneži,
da bi s studenčnico,
ki jim teče čez srčne prekate
izmili Svetost Življenja.
Tako žene kot možje
so pripotovali od blizu in daleč,
da bi uboga deteta
nadojili z Upanjem,
jih povili v mehke plenice
svojega Sočutja;
si jih priželi na svoja prsa
iz katerih veje Ljubezen.

Pustili so stati svoj svet in svoj čas,
da bi storili to-
do takrat
ko se posušijo moje bradavice
in bom sebe in druge
spet lahko hranil
z matičnim mlečkom.
Do takrat,
ko se bodo moje roke,
kakor ozelenele veje
zopet dvignile proti nebu
in bom sebe in druge
lahko znova vzel v zavetje
sence svoje krošnje.

Mehkosrčneži s harfami Človečnosti-
morda niti vedeli niste,
da ste vzgonski veter
pticam s premočenimi perutmi,
ki bi brez njega obupale,
da bodo še kdaj
v obzerje risale simbole
Sreče in Miru.

Hovk