Ležiš na dosegu roke
s pogledom božam tvoje gole boke
hrepenim po tvoji toploti
a se bojim,
da bi te zbudil
in škodil tej neskončni
lepoti.

Poznava se,
živiva isto življenje,
ustvarjava
a ne poznava, v resnici,
niti pod razno drug drugega
ali (pač) najino hrepenenje.

Spoštujem te kot človeka
nisem tvoj zmaj
in ti nisi moja grajska princesa.
Pa vendar okoli tebe nastaja trdnjava
vse bolj se oddaljujeva od tega,
kar vsak od naju sanja.

Bojim se te zjutraj dotakniti,
nekako zamudim ta trenutek
in potem se dan zavrti
v vedno iste tirnice se spusti.
Sva blizu
a sva vsak dan vedno bolj narazen.

Ležiš blizu
za bežen trenutek se dotaknem tvoje roke,
bojim se, da bo jarek okoli tvoje trdnjave
kmalu previsok za moje
osvajalske naprave.

Ne vem več, če si še moj svetilnik.
Ti si bila moja luč v temni noči življenja
sedaj pa si vedno bolj samo še ostanek
nekega davnega hrepenenja.

Se ne trudim dovolj?!

Le kje sem zavil z najine poti?

Tomaž Jevšenak