
Prhli prst trenutka
Previdno tiplje v polmraku
Počasi se vnema netivo večera
Počasi mineva bližina med nama
Nemo sedim
Opazujem kako se ljubezen drobi
V puhlo drobtino
V prah se sesipa
Ostaja senca z veliko tišine
Pekoči drobci
Ki me stisnejo, zabolijo
Odbleski
Vsakdanjost
Ki se med preoblačenjem
Zagledajo v ogledalu
Mateja
vsak verz se dotakne z lepoto in hkrati bolečino
lp
pi
Mislim kot pi ... Toliko nežnosti v pesmi, ki jo piše bolečina.
Res je, bolečina kriči v tvoji pesmi, se stopnjuje z vsako vrstico in na vrhuncu spoznanje, da to niso trenutki, ampak stalnica, ki jo lahko, prekineš le z razbitjem ogledala, če upaš in zmoreš, četudi zakrvaviš, je vredno.
Lp, ajda
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: levcek
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!