Nov koledar,

nov jaz!

A kaj,

ko lanski vabi nazaj.

Zima nastopila,

čustva se zmotila,

skupaj obrnila list,

zaslepljen turist.

Preveč problemov,

nobenih sadov,

oči zatiskal,

ujeti želel val.

Prvi pomladni žarki,

padali kozarčki,

pahnili me v sivino,

zadet krotil bolečino.

Jaz! Kapitalistova prasica,

vsaka urica,

znotraj me ubija,

prikrita obsesija.

Dimni oblak se zbira,

pogled zastira,

kot parna lokomotiva,

razum zakriva.

Alles gut?

Zdaj poznam obup,

začaran krog,

čakam epilog.

Rože cvetijo,

čebele travnik krasijo,

nastopil je maj,

postavljen je mlaj.

Iz sanj se prebudil,

nočno moro prepodil,

prepad krasi pogled,

veličasten razgled.

Uvidel odrešitev,

preprosta prepustitev,

zakaj proti toku?

Bližam se otoku.

V tisti noči,

ukradla oči,

dragocen trenutek,

popoln občutek.

Njena ljubezen zares,

spominjala na majski kres,

roko mi podaj,

ukradla bova mlaj!

Poletje,

v prsih vretje,

moje ustnice so tvoje,

srce poje.

Zavrnil staro povabilo,

lepše seme sklilo,

iz brezna našel izhod,

opazujem nov sončni vzhod.

Rojsović