V najtemnejših urah, ko me obdaja občutek bede, se v meni rojeva želja po smrti. Kot črna senca, ki me spremlja, ta želja postaja moj edini zaveznik v tem grozljivem svetu. Zdi se, da je realnost izklesana iz trpljenja in obupa. V vsakem dihu te bede čutim, kako me požira, kot obsedenost, ki me ne izpusti iz svojega objema. Čustva so ugasnila, kot otopelost, ki se širi po mojem telesu. Sredi tega kaosa se izgubljam, izgubljam sebe, izgubljam vso upanje. Resničnost okoli mene je kot brezizhoden labirint, kjer se vsak korak izkaže za napačnega. Temne misli me obdajajo, kot črni oblaki, ki me dušijo. Vse, kar sem nekoč sanjal, se zdi le iluzija, utopija, ki je nedosegljiva. Vsakdanje breme, ki ga nosim na svojih ramenih, postaja neznosno. Občutek osamljenosti prežema vsako celico mojega bitja, kot neizprosen hlad, ki me drži v svojem primežu. V tem obupu, želim le izplavati iz teh vod in se zaviti v zaveso tišine. Vendar tudi v tej temi, nekje globoko v meni, tli iskra, ki se še ni povsem ugasnila. Morda je to opomin, da je v bedi še vedno prisotna neznanka upanja. A zaenkrat je moja želja po smrti moj edini tolažnik, ki mi ponuja zasilno izhodno pot. Svet okoli mene se zdi brezupno popačen, kot groteskno ogledalo, ki prikazuje le najslabše vidike življenja. Vsi moji poskusi, da najdem smisel, se izkažejo za jalove. Želim le zatisniti oči in oditi v brezmejnost neobstoja. Morda je resnica, da je beda realnega sveta tako močna, da presega vsak poskus upiranja. Morda sem zgolj obsojen na obsedenost z lastno žalostjo. In v tem objemu bede, izgubljen in nemočen, iščem le izhod, ki bo končal moje trpljenje.

Dražan