Po listu mi pero drsi

v mislih sto se zgodb prebuja

ena bolj boli kot druga me boli

da se staro hrepenenje zbuja

Ena lepša je od druge

ne vem

katero si želim

tisto

 ki o tebi piše

najlepša tista je spomin

Pa zbudijo se tud' takšne

ki so polne težkih ran

se misel nanje me dotakne

čeprav je njihov konec znan

Začetek vedno lep se zdi

ko pot je dolga in široka

ko na poti se korak zgubi

takrat srce tiho zajoka

Pa gledam tja vse do neba

nekaj nad menoj leti

zagledam nežni tvoj obraz

nekaj duša tvoja govori

Le kaj bi rada mi dejala

morda bi brisala solzne oči

bi rada z mano se smejala

ne more

 preveč jo boli

Vem

 povedati mi hoče

da solze slane so zaman

da naj nasmeh prekrije lica

kot žarki sončni beli dan

Znam poslušati in vem

da žalosti predati se ne smem

ker tudi ti bi z mano jokal

vso noč ob meni tiho stokal

Pa tega dovolit ne smem

zakaj srce bi ti trpelo

če tvoja roka mojo išče

zakaj bi te srce bolelo

Poletiva raje v kraje

za katere vem

 da imaš jih ti najraje

ko v obraz se ti zazrem

Bo mir postal najino zavetje

ko bova zgodbe si delila

ki bile so del  življenja

in v žalosti sva jih zgubila

Milena