Visok, svetlo siv, raven steber
je posejan z belimi lisami
in vodoravnimi kratkimi šivi.
V višini mojega trebuha ima rano -
ob robu je razpokana in nagrbančena,
volančki se vtiskujejo v kožo.

Stopim bližje,
med zvite korenine,
oblečene v zelen žamet;
mehkoba mehča podplate
in se širi do temena.
Prislonim se na skorjo ...
prilegava se druga drugi,
da se lahko prebereva.
Brez besed in misli.
Sprejmem hlad
in ona toploto.
Prebujene vibracije
premikajo roki
po valovitem deblu.
Dlani in blazinice prstov postanejo gladke,
zdrsnejo pod lubje,
med žile, ki utripajo.
Zaigram na strune.
Zvoki, podobni keltski harfi,
se razlijejo po zraku,
da postaja barvast.
Gozdna bitja se prebujajo,
dotikajo drug drugega z okroglimi gibi,
ki vedno znova narahlo zatresejo zemljo,
da se izmika pod nogami.

Večnost
ni več nedoumljiva,
ne neskončnost,
ne prehodi.

nada pecavar