Bil sem v temni sobi.

Sam s svojimi mislimi.

Nakar prišel je v belo odet,

angel preizkušat,

nor, ljubezni moj cvet.

Mi je rekel tako:

"če poljubiti njo,

pomeni biti v peklu priklet,

bi si upal trept?"

Pa mu rečem,

da če bi lahko,

bi storil prav to.

Saj bi se nasto,

važil hudiču,

da videl sem nebesa,

brez da vanja sploh bi stopil.

A on mi je povedal,

da me ne ljubiš.

Da naj neham trpeti,

te muke ljubezni.

Jaz, jaz sem mu rekel, da vem.

Vem da me ne ljubiš.

Ampak jaz bom ostal v fantaziji,

in se ne bom premaknil.

Tebe bom pustil da delaš svoje stvari.

Neupam te ogovoriti,

ampak če me pokličeš,

ali napišeš najkrajše sporočilo,

bom najsrečnejši na svetu.

Res te zjutraj ne pozdravim,

ampak si zadnja najlepša misel,

preden sploh zaspim.

Delam na sebi,

a se zavedam kako mučno je brez nje,

in vedno si želim,

da bi me vsaj pogledala.

A vem kje stojim.

Čeprav bom vedno obstal na mestu,

bo moje srce vedno odprto zate.

Jure Krajnc