Nekaj me vleklo je med polja zelena

med dišeče travnike polnih cvetov

hotela sem gledati modro nebo

nisem želela se vrniti domov

Želela ležati v zeleni sem travi

da slišim zveneči ptičji spev

da me obliva zlato sonce

ko bom poslušala njihov odmev

Da bo mi veter mršil lase

da mi usoda ne bo več lagala

ko bom spokojna v naročju narave

med vsemi lepotami za vedno zaspala

Pa prekmalu je še

 srce noče zaspati

razumeti ne more moj'ga trpljenja

zato me cvetice vabijo k sebi

in naj veselim se z njimi življenja

Nad mano  začnejo se zgrinjat oblaki

nebo je sivo in temno postalo

a jaz s težavo uberem stopinje

ker moje srce je v tišini zaspalo

Končno sem se vrnila domov

za sabo pustila zeleno sem polje

pustila sem travnike polnih cvetov

ko z jutrom sem čakala novo obzorje

Milena