Oh, obstaja ženska.

Ena ženska,

katero ljubim.

Pa sploh nevem zakaj.

Ali zaradi njenega glasu?

Ki je kot najlepša melodija,

katera mi igra po glavi.

Po tej glavi, večnega nemira.

Ali je njena lepota?

Ki je tako mogočna,

da z vsemi besedami,

v vsakem jeziku,

je ni prave besede,

ki bi jo tako slavila.

Ali je njeno srce?

Ki je tako mogočno,

brez prezira,

tako srečno,

tako veliko,

in hkrati večno.

Zakaj me dela norega?

Ne vem več kaj naj.

Jo strah me je pozdravit.

Moje besede izginejo, ko jo vidim.

V želodcu dobim one lepe pisane metulje.

Kaj delajo tu?

Zakaj ne morejo leteti po poletnem travniku,

in mene pustiti na miru.

Če pa me ne ljubi.

Pa saj nima razloga, da bi me.

Pre dobra je.

Pre lepa je.

Oh, in tisti njen nasmeh.

Njeni lasje.

Oči, brez konca in kraja.

Usta, rdečega sijaja.

Ta popolnost.

Ta lepota.

Muči me,

naj me že do konca izropa.

Naj me raztrga.

Naj me nekje že enkrat pusti.

Zakaj me muči do konca dni,

dokler se mi kri ne izcedi.

Pa še vedno je želja.

Pa tudi če bi pomenilo,

poljubiti njo,

večni mi pekel,

bi to storil.

S samim satanom,

bi razglabljal o tem,

da sem videl nebesa,

brez da bi vanja sploh stopil.

Joj, blažen je če pride ta dan.

A ga ne bo.

Ne bo ga.

Pa če ga čakam celo večnost,

in ga bom,

ker ne vem kaj naj.

Naj se trudim,

ko mi sploh ne uspeva.

Ali naj jo pustim in neham trpeti.

Jaz, jaz pa delam oboje hkrati.

Trpim ker jo ljubim.

 Pa vem, da trpim,

pa je še vedno ne izpustim.

Ona je zadja stvar o kateri razmišljam,

predno zaspim.

Ona je glavni razlog,

da podnevi bedim,

in jo čakam.

Čakam, da jo mogoče kje vidim.

Pa kaj te, če jo vidim.

Jaz sem nemočen.

Jaz sem ob njej nemočen.

Jaz sem nič,

in ona je meni vse.

Ona je za mene toliko,

Koliko je sonce za luno.

Enkrat sem bil sam.

Sam sem bil večkrat,

a enkrat sem bil zares sam.

Bil sem na balkonu.

Pil skodelo čaja,

in to z dobro knjigo,

ter videl luno.

Vprašal sem jo,

kaj je zanjo ljubezen.

Ta mi je vso noč razlagala o soncu,

in jaz sem poslušal njeno zgodbo.

Še nebo je ob njej jokalo zlate solze.

Ona me je vprašala isto,

a jaz sem ji povedal samo njeno ime,

in luna je edina ki je razumela,

zakaj te ljubim,

zakaj si te tako želim,

in hkrati te z veseljem izpustim,

v tvojo srečo.

Jure Krajnc