Premišljujem ...

Morda sem ena

od nepoboljšljivih trap,

ki ob skrbi, da ne poteptajo marjetic,

osvajajo ped za pedjo

novonastalo blaznost!

Morda sem prikrita napaka

Ali pa je Bonaparte, tako nizek kot

je bil, moj daljni sorodnik

in mi je kot dediščino zapustil

pohlep po dotiku!

Morda se prav zaradi njega

tudi sama obračam za

naravnimi plavolaskami

in žvižgam kot

nadebudni pobalin!

Morda se zaradi tega

dajem vojakom

za porcijo fižola,

ko v zameno pričakujem

toplino vojaškega plašča

in zvoke koračnice

med guganjem postelj

namesto uspavanke!

In morda celo imam

zajetno kartoteko,

četudi nisem mnogokrat

pridržana,

samo neumno zapeljana

(z občutkom manjvrednosti).

Preštevam

ovce in volkove ...

Koliko jih je do zdaj šlo

skozi moje življenje

in moje sanje?

Sem mar dala vsem

enako priložnost,

da me vsaj malo spoznajo

in vedo, da nisem (svojevoljno) lahka.

In da dopuščam,

ko me sprejmejo za svojo

in prižmejo na prsi,

da spočnejo otroka v meni

neomadeževanega in svetega,

imenujoč ga -

C`est la vie.

Marko Skok - Mezopotamsky