Če bi sonce ne sijalo, bi še vedno luna nanj čakala predno bi sleherno noč zaspalo. Da bi rože ne cvetele, bi še vedno čebele na vencih njenih cvetov oblegle, in jih za vedno objele. Da bi ne zvezda ki sever riše, na nebu nočnem razsvetljevala poti meglene, bi ribiči še zmeraj na puščavi modri, njej prepevali najlepše verze.
In da ona bila le obris vse sončeve lepote, ali niti to, da bila bi le senca cveta veneče se rože, ali niti to, da bila bi le soseda presvetle severne kraljice, ali niti to, ti njo bi ljubil bolj, kot luna ljubi sonce, bolj kot čebela ogrne se v njej ljubljene cvetne vence, bolj kot ribič ljubi nočne zvezdine lepote, bolj kot kdorkoli na tem svetu ljubi njemu ljubljeno osebo, in širše saj bolj je ljubiti nemogoče, kot tako kot ti ljubiš njo.
Jure, besedi obriz in gdorkoli pa le popravi. Sicer pa veselo ustvarjanje še naprej! Lp, B.
Se opravičujem, jaz to pišem na telefon kdaj mi pade v glavo pa potem niti ne popravljam. Grem takoj
... kot luna ljubi sonce, bolj kot čebela ogrne se v njej ljubljene cvetne vence ... kako bi pa izgledalo takole: ... kot luna ljubi sonce, bolj kot čebela ogrne se v njej ljubljene cvetove ... bere se bolj tekoče. Ampak odločitev je tvoja, ti si avtor. Lp, B.
Ideja je super samo je pesem namenjena mojemu najboljšemu prijatelju in njegovi punci in to je nekak njen najljubši del pa ga zato ne morem spremenit čeprav ni glih super ima neko svojo vrednost.
Pozdravljen in dobrodošel na Pesem si, Jure, lepo, da si se nam pridružil,
Ana
Najlepša hvala za to dobrodošlico.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Jure Krajnc
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!