
se zlivajo v dež.
Ti navkreber, oni nazaj.
Ko grem v dolino,
tečejo naprej.
Tako si domišljam,
ker v resnici ne vem,
kam gredo,
kje se kopičijo sledi,
energija.
Poniknejo v zemljo?
Se zavrtinčijo po zraku?
Ostanejo na podplatih?
Zbežijo in se pomešajo z drugimi?
Korake polagam na ravnino.
Dvignem nogo, jo zadržim,
dokler ne izgubim ravnotežja in se odložim.
Kot bi veslala.
Ustavim se. V koraku.
Prisluškujem.
Sedem rjavih krav stoji nepremično.
Ne prežvekujejo, repi mirujejo,
strmijo vame.
Dež jih ne moti, koža je videti suha, skrtačena.
Topla svetlo rjava barva
se razlije vame.
Pozabim na korake.
Čas zaprem z dežnikom.
Domov pridem premočena.
A ne sama.
nastaja pravcati opus
7 je pravljično število
sedem pesmi o .....
... čudovito sozvanjanje z naravo, to večno stalnico slovenskega pesništva, se je tudi tokrat izkazalo za nekaj najlepšega, kar želi vsak ljubitelj poezije - in to je :
čudovita pesem, spoštovana Nada, ki jo deliš z bralci; z dinamičnimi podobami je radostno nagovorila tudi mene.
Z lepimi pozdravi,
Breda
Čas zaprem z dežnikom.
Domov pridem premočena.
A ne sama.
Verjamem, da ne sama, lepo je priti s koraki v naravi napolnjenega optimizma. Dobro si ga zlila v pesem!
Lp, Caki
Me veseli, da vas je pesem nagovorila, sem se pa precej namatrala z njo - prehod med koraki in kravami, kar je bilo povsem spontano med sprehodom, ni in ni hotel v ubeseditev.
Lepe pozdrave, Nada
Všeč mi je to razmišljanje o korakih in preobrat v sliko krav - morda le nekaj drobnarij:
Sem izčistila, hvala za podrobno branje, pozdrave Nada
Čestitke k pesmi, ki pomirja tudi bralca,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!


Napisal/a: nada pecavar
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!