TESNOBA POLETNEGA VEČERA
Kako hitro se pozabi mrtve ljudi,
pravi babi,
malo mrtvi, malo živi jemo to
bučno juho
in nekdo že kosi
in poletni vonj že
buta čez okna
in okus paradižnika je sladek in topel,
ampak te naredi
živčnega –
to noč bi moral stati drugje,
morda moral ljubiti drugače,
ali pa vsaj ležati v travi
sproščeno,
in ne v pričakovanju obiska
tistega klopa,
morda bi moral šepetati
ljubi me, ne ljubi me, ljubi me, ne ljubi me,
namesto šteti pike komarjev,
spomnim se časov,
ko sem po gozdu skakljala
z dvignjeno glavo,
prepričana,
da lok, ki sva ga iz lesa naredila z očetom,
lahko rani.
Tako mlada kri je krožila v
tako maladem telesu,
takrat –
stojim pred ogledalom,
moje prsi čvrsto
štrlijo predme,
morda bi morala roditi,
pomislim,
dokler je v meni sploh še kaj
tistega prepričanja
v svet in v to, da lahko
tečem hitreje od vsakega
fanta v vasi.
Do konca pojem paradižnik,
na robu krožnika si izjemoma dovolim pustiti nekaj čebule.
To sem puščala
kot otrok.
Lepa izpoved, čestitam
Lp, dušica
Najlepša hvala dušica
Ta pesem me je zadela v živo! Ko bi se človek zavedal, kdaj živi kot mrtvec, bi bilo vse drugače!! Potem bi z vsako žlico juhe vdihnil življenje - polno spominov in hkrati planov za jutri! Sedaj!
Najlepša hvala Nada. Sem vesela, da se vas je dotaknila.
Tudi mene se je pesem dotaknila, morda le:
moje prsi čvrsto
štrlijo predse, (predme ali pa samo štrlijo)
Premisli in če želiš, popravi,
lp, Ana
Hvaležna, da se vas je :).
In pa hvala za popravek, sem popravila.
Čestitke,
lp, Ana
Komentiranje je zaprto!
.jpg "Eva Šubic")
Napisal/a: Eva Šubic
- 21. 07. 2023 ob 11:50
- Prebrano 366 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 282.94
- Število ocen: 11