Bilo je v parku,

hip zatem,

ko sva se hitela

skriti.

K zamiku, skrita

vsem očem,

želela sva

uiti.

Pogledom,

sodbam,

tujim zgodbam

želela sva

ubežati.

Mimo naju

radoživo

so sprehajali

se svati.

Kot, da sem

ženin na

poročno noč,

želel sem te

nagniti.

Kot, da nevesta

voljna si,

opoj začel

se je iz tebe viti:

»Te tvoje nežne

ustnice

srkajo me vate,

začarana,

omamljena,

vse bi storila zate.«

Utrip se

poviša,

vse gomazi,

nabrekne

vročina

in zardeči.

Še preden bi

k vrhuncu me zaneslo,

je spregovorila

moja glava:

»Brzdaj, človek,

svojo strast,

ne vidiš mar,

da je le

kava?«

Mateja Vrhovc Mestnik