Hodim ob reki in zrem v valove
gledam odseve na zeleni gladini
spremlja me, ko se oba skrijeva
pod stare mestne mostove.

Nad vodo so z leti zrasli gradovi.
Okoli teh mest pa prelepi vrtovi,
s cvetovi cvetlic smo fantje lahko
osvajali dekleta pod kamnitimi balkoni.

Kamen in voda gradita moj svet,
širni gozdovi in žitni valovi,
visoke gore in divji potoki,
pokrivajo moj dom kot babični plet.

V časih,
ko mine nek res hud dan,
takrat se zamislim;
v tem svetu res nisem sam.
Zato dvignem glavo
in stopim
na novo pot do sedaj neizbrano.
Ta pot me bo jutri mogoče
spet pripeljala
do reke
in nek prič bo prinesel, do mene,
novo sporočilo,
še nikoli prebrano.

Tomaž Jevšenak