Leta tekó,

vse več jih je

in tudi spominov,

ki grejejo me.

Ko se sprehajam

lahkotno med njimi,

slika za sliko

se odvrti mi.

Gledam prizore

iz mladih dni

in moje otroštvo

tam sredi vasi;

tedanje ljudi,

njih' delo, skrbi,

mirno življenje

in različne poti...

Kar bilo je slabó

se počasi megli,

srce se rado spominja

prijetnih stvari.

Čutim hvaležnost

za dneve in leta,

za vsa doživetja,

ki so mi dana bila.

Brez dvoma srečna

jaz sem lahko,

ko se sprehajam

med njimi,

ki nikdar ne zamró.

tolminka