Cel teden živim;
od jutra do večera
se vsakega dneva
drugače lotim.


Včasih sem vrvohodec;
med raznimi stvarmi
ravnotežje lovim
pred mnogimi problemi
z ene vrvi
na drugo vrv ubežim.


Spet drugič sem kuhar;
kuham in cmarim
doma in na vrtu.
Rastline lovim po vrtu
kot kakšen voluhar.


Cel teden živim;
od jutra do večera
se vsakega dneva
drugače lotim.


Na sredi tedna sem voznik;
otroke razvažam,
po trgovinah hrano lovim,
na koncu dneva boli me križ
in ne pomaga noben kitajski obliž.


Ob četrtkih sapo zajamem;
v daljavi že slutim,
da konec bo tedna
in da mogoče, (upam vsaj)
pride kdo blizu,
tako, da ga lahko objamem.


V petek si mislim – to bo to;
danes še kaj dobrega skuham,
rože zalijem, obrežem drevo,
jutri pride sobota ...
Komaj čakam na to.


Cel teden živim;
od jutra do večera
se vsakega dneva
drugače lotim.


Na koncu tedna bi malo spal
mogoče bi se zunaj malo
z nekom igral.
Mogoče bi kdo tudi meni
na žaru kaj spekel.
To so le želje pobožne,
pri nas ni takega junaka,
ki bi si upal in bi tudi meni
kaj od tega dal.


Čutim, da gre vse v čudno smer
moja pot je ista vsak dan
menjata se dan in noč.
Rad bi vsaj malo tistega
prostega časa,
ki sem ga imel nekoč.


Cel teden (mislim, da) živim;
od jutra do večera
se vsakega dneva
drugače lotim.


Na koncu nedelje
sem utrujen kot star pes
vsi bi skakali okoli
le meni ni do tega.
Zavedam se, da prihaja nov krog,
nov teden enakega vrtiljaka.

Tomaž Jevšenak