Ko bi te brezskrbnost neurejenega življenja

vračala k cilju bi zbiral le besede

z uvelim listjem razgrinjal metafore

in v pljuskanju slik poslušal

simfonijo odpadlega listja

Ko bi te brezskrbnost minulih življenj

pozvala k cilju zaradi katerega SI bi

namesto vprašanj namesto odgovorov

molčal o mehkih ženskih telesih ki so se nekoč

kakor med vila v tvojih žilah

v tvojih letih in pustila

opustošenje na plažah nad katerimi se

pojavlja le še nekaj takega kot sapica

ali kot vzdih ki nepričakovano in neslišno zaide

s tvojimi osamljenostmi

Ko bi te zavezanost vprašala

kaj si videl na dolgi poti

okoli sveta in v neskončnih

neprespanih nočeh bi epitafe

odstranil s kamna in obmolčal kot pianino

kot tipke kot nagrobni kamen

Le del tebe bi vzdihoval: so

minili dnevi ali so minile noči se mrači ali

se dani na plažah in ali je z njih izginila

in odpotovala resničnost medenih teles

mar se je popilo težko vino in se razbežali pogledi ali še kapljajo verzi

mrtvih pesnikov

Marko Skok - Mezopotamsky