Šest dni v tednu
mi srce v znoju
kaplja s prepotenega čela.
Šest dni v tednu
se moja srčnost
nateka v žulje na dlaneh.
Šest dni v tednu
sem členek verige,
ki me utesnjuje.

A sedmi dan...,
sedmi dan odpiram
lupine školjk iz svojih globin,
da Stvarstvu na dlaneh ponudim
lesketajoče se bisere,
nastale z radosti in bolečine.

Sedmi dan pod nebo
v let izpustim vse ptice,
ki so šest dni ždele
na čezoceankah mojih sanj;
ki so mi gnezdile
v grlu in ustih;
ki so bile zaprte
v kletkah moje tihote.

Sedmi dan iz skal na plan
prižuborijo potoki,
za katere se je govorilo,
da so usahnili za vedno.
Sedmi dan
izbruhne kakšen vulkan,
ki ga je Mali princ ometal,
četudi je bil ugasel.

Sedmi dan pečem kruh,
kvašen kruh svojega navdiha.
Neomajno skrbno in ljubeče
ga pregnetem-
šest dni vzhajano testo
in ga v hlebih besed
položim v krušno peč
svojega obstajanja.

Sedmi dan rojevam otroke.
Moje ljubljene otroke Poezije!
Povijam jih
v najmehkejše plenice tankočutja.
Dojim jih
z mlekom svojega jezika.
Hranim jih
z bogastvom svojih korenin.
Pojim jih s studenčnico
nastreženo čisto pri izviru.
Potem enkrat
jih pošljem v svet,
kakor papirnate ladjice
po zeleni reki na Gregorjevo.

Sedmi dan oblečem
praznično srajco življenja-
za vsa svoja mala rojstva,
za vse svoje male smrti
in toliko neštetega med njimi.
Po konici peresa,
ki ga je vrtinec zraka
izpulil z nekih peruti,
sedmi dan na papir potočim
svoje nežno, čuteče,
v Ljubezen zaljubljeno Srce.

Hovk