Ker me bližnje sonce slepi z dragoceno svetlobo, lahko le  v temi opažam, da podobnih sonc ni mogoče prešteti. Pogosto sem le v "temačnih izkušnjah" doživel preobrate in ti se vrstijo že mnoga življenja...Blagor dnevu, ko z manjkajočim členom povežem niz neugodnih sosledij v zavest, ki obuja spomin vere v oprijemljivo izkušnjo...

zdravo, Svit. žal, ali mogoče na srečo, se ne spominjam preteklih življenj, vendar rad puščam stvari odprte.

mogoče bi že svoje otroštvo lahko imenoval neko drugo življenje in lahko, da se je že v tem mojem življenju zgodil nebroj smrti. 

smrt si predstavljam kot neskončni mir, ki močno presega moč mojega dojemanja. prav tako slutim neko nenavadno povezavo med smrtjo in milostjo.

lepo si povedal, da so stvari, ki se vidijo samo v temi. naša eksistenca, ki hoče biti končna stvarnost in močno samoobčutenje, težko izstopi ali doume, da nas brez vesolja ni in da se vesolje tudi v nas rojeva. tako bi lahko doživel vesolje kot življenje in življenje kot neskončnost.

ko mi nekdo umre, kot enkratna in neponovljiva individua z njim izgubim stik, čeprav se tok življenja ne ustavi. 

tako se v nekem smislu ves čas rojevam in umiram, toda, ali sem to še jaz? 

učim se izpustiti, a nekako se mi smili ta ubogi jaz, ki ne najde mesta ne na nebu, ne na zemlji.

lp, m

Miko 

Ni se težko izgubiti. Ni težko biti nesrečen. A težko je sprejeti sebe v polnosti. Čutiti energijo. Včasih smo ljudje res smešni. Ujeti v snovno telo skušamo razumeti energijo duše. A naši možgani so snov, duša pa je eterično telo brez okvirov in meja. Zato življenja ni mogoče razumeti, ampak samo sprejeti, objeti živeti. Energija se samo spreminja, to smo se učili že pri fiziki, ne.da se je uničiti. Samo naše telo odpove, se obrabi in izpusti dušo spet na svobodo z novimi izkušnjami. Rojstvo in smrt, sta samo novi dimenziji energije. 

Pesem je je prav to razmišljanje, ki ljudi preveč okupira. Kdo sem? Če se lahko sprejmemo kot delček celote, brez, da bi to skušal razumeti, potem smo na pravi poti. Slike v temi, ko samo  čutiš njihovo energijo brez uporabe snovnih čutil.

Hvala za pesem, ki je v meni zbudila plaz besed. Pa brez zamere.

Lp. Olga

fascinira me, da se oseba ne da ujeti v nobeno besedo, niti tako plemenito kot je duša ne. življenje mi govori, da sem vse, grob, da sem nič. duše nihče ni našel. niti boga, saj bi verjeli, da je jezus. pa ne.

res je vse razen njega abstraktno.

in moja beseda preskromna. 

lp, m