Pišem v pesmih vsemogoče.

O ljubezni, sreče klicu.

O bolezni, solznem licu.

O nebesnem svetlem stricu.

Pišem v prvi le osebi,

bolj pritegnejo povedi.

To kar tukaj jaz objavim,

NI se meni vse zgodilo,

opravljivcem je svarilo,

to umetniško darilo.

Vse je moja domišljija,

ki zelo je iznajdljiva.

Star pregovor jasno pravi.

Vse kar piše ne verjêmi, 

pusti drugim ali vzêmi

kar ti všeč je, le objemi.

Pa čeprav si radoveden,

vsak je dostojanstva vreden.

Kar zavistno mi privoščiš.

Si za to ne belim glave,

to le tvoje so utvare,

čas zapravljen za prevare.

Če ob pesmi ti uživaš,

ali pa se raje skrivaš.

To so tvoja doživetja.

Jaz besede premetavam

in se z rimami zabavam,

v pesmih ritem preigravam.

V moji duši so zakladi,

preko svinčnika nomadi.

Misli, čustva in besede,

so kot v meni hudournik,

nič mu ne pomeni urnik,

noč in dan odprt je rudnik.

Pesem ljubi, joče zase,

ti ob njej ozri se vase.

olgasem