razcvetela lipa diši
ob domu starostnikov
ki ugasnejo luč
ko jim drugi zapovejo
če še lahko sami
vstajajo, jedo,
ko jim rečejo
dokler zmorejo
potem zanje počnejo vse drugi
če imajo čas
lipa za oknom cveti kot vse junije
ko so še prihajali na balkone
stojiš pod njo
nočeš misliti kako majhen bo balkon
in potem nenadoma največja svoboda
ko ne boš mogel do njega
ko ti bodo ugasnili luč
in bo vonj premočene plenice močnejši od vonja lipovega cvetja
ki ga je nabirala mati
spominjaš se
a ne veš kdaj
je jutro
ali noč
ko diši močneje
kot ob koncu pouka
začetku počitnic
ob potoku postavljaš mlinčke
premočen
kot takrat
in nikogar ni
da ti da suhe hlače
in obraz
ne veš zakaj si žalosten
mlinčki so bili veseli
in potok
ptice na balkonu
dobra je toplota v postelji
dokler se ne shladi
in mižiš
od strahu da zamrzne tudi vejevje na lipi
da nikoli več ne bo zadišala
ko bo junij
nekomu ki oddrsa na balkon
nekomu ki stoji pod lipo
morda hiti mimo
ker je njegov otrok ob potoku ves moker
Ob koncu življenja se vračamo v odvisnost kot v otroštvu, le da se v začetku še ne zavedamo kaj zmoremo, ob koncu pa točno vemo kaj smo, pa zdaj ne zmoremo več in to je edina in najbolj boleča razlika.
Čudovit opis življenja, ki se ob koncu vrača z bolečino v začetk.
Lp. Olga
Hvala, Irena, za to pesem.
Pred kratkim sem prebrala še tretjo knjigo Hendrika Groena, ki obravnava tematiko "Spominčic".
Mogoče bomo pa imeli srečo in bomo posedali na balkonu, ali pa celo pod lipo in vonjali njene opojne vonjave.
Lp, Marija
Pesem, ki zaobjame skoraj skrajne konce življenja na empatičen način ... čestitke,
lp, Ana
Hvala, Olga, za branje in komentar.
lp
pi
Draga Marija, da bi čim dalje hodili pod lipo.
hvala ti in lp
pi
Ana, najlepša hvala.
lp
pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!