
povsem breztežen v reki
najinih juter slišim stopicanje
srne skozi svetlikanje rose
na travah padajočih polj
lahke so najine črke
na ustnicah popoldneva
tako počasnega in lenega
da visi z rdečih streh
in se le narahlo dotika
listja na dvorišču
nežni so akordi kitare
prislonjene na okno dnevne sobe
krhki in otožni
naju umikajo v večnost senc
Igor,
Sedaj sem končno uspel označiti tvojo poezijo.
Si upočasnevalec prehitro (morda v prepad) drvečega sveta.
Hitrost pa ubija (še na kolesarskih dirkah).
v ustavi zapisan Prijazen pozdrav
Rajko, upočasnjevanje mi je res blizu in če uspem vanj vsaj za trenutek ujeti še koga, še toliko bolje.
Odlično! Prav presenetljivo je, kako se lahko neizmerno moč verzov prikaže v njihovi navidezni lahkotnosti!
Verjetno pa bi moral biti naslov AKORDI V NAJU in bi moral to popraviti.
Lp! Jošt Š.
Najlepša hvala, Milan. Tudi popravil sklon : )
... ne vem, če je res potrebno popraviti - nekje je zapisano, da je v mestniku dvojnica ... In je odločitev odvisna od posameznika in primera :-)
En primer kar tako:
... kaj vse so že zmetali v naju,
v nama raste sočutje, se manjša bes ...
Lp, Marko
Hvala za pojasnilo, Marko. Moram povedati, da sem redko v takem dvomu glede slovnice, kot sem bil v primeru tega naslova pesmi.
Igor, ni zakaj :-)
Nihče ne ve vsega in črvički dvoma so dobrodošli, da se zavemo tega ;-)
Drugače pa čestitke za pesem!
Lp, Marko
V naju je edino slovnično pravilno, čeprav poezija marsikaj dovoli ... ! :)
Preverjeno pri dveh lektorjih točno pred desetimi leti, pa si ne upam spremeniti mišljenja! :)
Lp!
Milan Ž.
Lp, Marko : )
Komentiranje je zaprto!

![]()
Napisal/a: igorj
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!