Najlepša sem, ko me nihče ne opazuje.
Ko nagubam čelo in planiram svoj potek.
Najsrečnejša sem, ko slišim zgolj svoj odmev na nasprotnem bregu razkrajanja sreče.
Lahkotna sem,
ko zaplešem bosih nog na frekvencah, ki jih radio ne pozna.
Sama sem, s šopkom belih lilij v naročju.
Ne rabim ogledal.
Povsod vidim svoj odsev.
Vidim belo, le belo.
Sem oblak na Zemlji.
Same dobre paralele ali prispodobe. Čestitam.
in hkrati si Sonce nad oblaki
vse je tako preprosto in samo od sebe teče ... Najsibo to oblak ali nekdo, ki je rekel NE ogledalom.
LP, Lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Tina Pegan
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!