SAMOTA
Praznina ko lahko ti ubije, gola postane koža.
Se izprazni iz srca uteha.
Se poslovi iz oči lepota, ovenijo v vazi stare rože.
Se zaprejo v srce sončna okna.
Zatone v noč sonce.
Gredo v etru besede, samo ni več ušes ki poslušajo.
Sam si z vrtom, ki ne ratse v njim več roža .
Pozdravljen!
Super pesem! Malo sem jo "izpilil", če hočeš jo lahko objaviš.
SAMOTA
Praznina te ubija in gola postane koža.
V srcu ni več tolažbe.
Iz oči se je poslovila lepota, v vazi so le še uvele rože.
Zapirajo se v srcu sončna okna
in sonce tone v noč.
V eter gredo besede, a ni več ušes ki bi jih slišale.
Sam si na vrtu, kjer ne rastejo več rože .
Lp, Drago
Pozdravljen!
Mogoče pa moja izpiljena verzija, ki jo lahko objaviš. S tem ne mislim, da je Drago napisal pesem z napakami, napisal jo je pač s svojim načinom mišljenja in izražanja. Vesel sem, da ti pomaga pri pisanju pesmi pri katerih je težko najti pravi izraz.
SAMOTA
Praznina ubija. Gola postaja koža. V srcu ni tolažbe. Iz oči se poslovi lepota. V vazi so uvele rože. Zaprejo se sončna okna. Sonce utone v noč. V zraku so misli. Ni ušes, ki bi jih slišale. Sam na vrtu. Rože ne rastejo.
Lep pozdrav.
Pa še moj pogled :
SAMOTA
Praznina, ki te lahko ubije,
gola postane koža.
Iz srca se izprazni uteha.
Iz oči poslovi lepota,
ovenijo v vazi cvetlice.
Se zaprejo v srce sončna okna.
Zatone sonce.
Gredo v eter besede, le ušes, ki bi slišala, ni več.
Sam si z vrtom, v katerem ne zraste več roža.
Faeq, hvala za lepo poezijo.
Pozdrav
Irena
Hvala Drago, hvala Žiga, hvala tudi tebe Irena.
Lp
Faeq
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: faeq
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!