Včasih sam sebi je večkrat napoti,

obesil je misli na starem plóti.

Ko je še ona šla mimo po poti,

so ji v celi vasi peli "kokauti".

Predolgo je čakal in gledal za njo,

zamanj je pel, sam sebi dvigal glavo.

Še dolgo bi čakal na njeno roko,

a  sila odnesla ga v drugo kamro.

Še vedno jo čaka, se joče za njo,

tam prazen je čèber, tam zluknjan je meh!

Njej zdaj je napoti, on velik je greh!

Še vedno sameva, zmiguje z glavo,

zdaj drugi so plóti, on isti več ni,

»kokauti« so tiho, nič v krožniku ni.