Ma, je čuden ta moj čas,

malo boli, malo poboža,

velikokrat oziram se na vas,

čeprav vem, da me to ogroža,

duša je zame, ni tu za nas,

telo je prepolno, gori mi koža,

me duši že prekleto, zategnem bolj pas.

Me ljudje, ki jih maram zgrabijo za vrat,

me nočejo spustiti, nimam vam več kaj dati,

nisem pripravljen več, se za vas žrtvovati,

čeprav zase se tudi nisem, še več vas hočem poznati,

še več novim dušam želim pomagati,

a ne tako da me požrete, ne smete, ni vam dovolj,

ne dovolim sam sebi več, kaj šele vam, pokol.

Mi ni več mar si rečem, čeprav samega opečem,

na ognju drobnih laži, raje kar tečem,

raje si pesek v oči mečem, te moje poti,

v njih se duša izgubi, da lahko se najde,

kaj te besede žele izraziti, učite se vi,

učim se tudi sam, čisto vsak novi dan,

nova vera, nova luč, novih sanj, nič kaj manj.

Mu želim le dobro, človeku in življenju,

nikoli ne ustvarim namerno nič neželenega,

izboljšujem sebe, drugih ne premaknem k mišljenju,

da lažje je dati kot vzeti, nič neprijetnega,

ker če daš, nekdo ima, pravi Matevž,

in prav ima, da tako pravi, saj je čisto pri pravi,

s pravom se zakone postavi, da ne storimo si več žali.

Moram se vrniti na to, kar se želi,

da nebi bilo toliko žalosti in neprespanih noči,

da prepir iz sveta bo pregnan, »hah« pregnan prepir,

da ustvaril bi se mir, v imenu miru nasilje?

Kako banalna ideja, ne deluje, vidimo to vsi.

Za življenje treba nekdo umreti? Mar boste vi?

Ali si upate umreti, da bilo bi lažje zaživeti?

Roko